GRAD OTOČEC

Posebnež med slovenskimi gradovi je prav zagotovo Grad Otočec.

grad otočec
locilna crta

   Turizem

locilna crta

Grad Otočec

Grad Otočec

Zgodba pripoveduje, da prvotno grad ni bil sezidan na otoku, marveč na desni strani reke Krke ob vodi, kasneje pa je dal eden od graščakov na desni strani odkopati del zemljišča, da je bil sredi vode grad toliko bolj varen pred sovražnikom.

Kdo je grad Otočec sezidal in kdaj, se ne ve. Le toliko je zgodovinsko znanega, da je v 13. stoletju že stal.

Graščaki: leta 1252 in 1254 Henrik Otoški in njegov brat, leta 1256 Ulrik Otoški, leta 1289 Engelbert, leta 1322 Valkun, leta 1355 Nikol, leta 1372 Hincelin, leta 1386 Witner Otoški. Kasneje je rod Otočanov izumrl in je prišel grad v last rodbine Vilander. Tako zgodovina imenuje leta 1503 Sigmunda Vilandra, umrlega leta 1520 in njegovega sina Vilijema, ki je oskrboval tudi gradova Turjak in Tarično. Na veliki petek leta 1547 je Vilijem umrl, ker je bil nekaj dni prej padel s konja. Oba lastnika ležita pokopana pred prižnico v frančiškanski cerkvi v Novem mestu. Ko je izumrl rod Vilandrov, so bili posestniki gradu baroni Lenkoviči, med katerimi sta posebno imenitna in za domovino zaslužna Janez Lenkovič in njegov sin Jurij, ki je umrl v Ljubljani leta 1601 in s katerim je izumrl tudi rod Lenkovičev. Jurij je bil deželni glavar Kranjske in je združil graščini Trebelsko in Štatenvrško z Otoško, kjer so ustanovili deželno sodnijo. Za temi je dobila grad rodbilna Dovolec in od njih je grad kupil Wolf Jakob Solnce. V 18. in 19. stoletju pa najdemo rodbino Schweiger kot posestnike Otočca. Zadnji lastnik je bil grof Margheri.

Pred drugo svetovno vojno je bila okolica bistveno drugačna kot danes. Poleg gradu sta stali še žaga in kovačija. Jez ob reki Krki danes spominja na velik mlin, katerega razvaline so vidne še danes in vanj so nosili vaščani iz vse okolice v mletev. Kjer je danes AMZS je bil nekoč velik hlev s kozolcem, na mestu današnje restavracije Tango pa velik zelenjavni vrt.

Na začetku druge svetovne vojne so grad zasedli Italijani in ga imeli kot utrdbo. Nato pa so partizani leta 1942 grad požgali in s tem je zgorel tudi bogat družinski arhiv rodbine Margheri. Konec vojne je grad dočakal v ruševinah.

Prenova gradu se je začela leta 1952, ko se je spomeniško varstvo odločilo, da obnovi streho. Šest let pozneje so začeli graditi cesto Ljubljana - Zagreb. Poleg naših delovnih brigad je sodelovalo tudi šestnajst mednarodnih. In takrat so se odločili, da grad obnovijo. Delo je bilo končano v dveh mesecih.

Novembra 1958. leta so mladinske brigade odšle, a je grad Otočec med tem postal tako znan, da so se odločili, da ga spremenijo v gostinski objekt. V začetku leta 1959 je bila urejena restavracija. Današnjo podobo je grad dobil šele leta 1968, ko so ga opremili tudi s stilnim pohištvom.

V letu 1961 - 1962 je bil zgrajen motel. Ker pa je bil za goste preveč oddaljen, je bila leta 1966 v gradu zgrajena tudi zgornja restavracija. Želja po čim večjim številu turistov je bila vse večja. Zato so bili dograjeni bungalovi in leta 1974 še Garni hotel.

Spomini Ane Kramarjeve, kuharice v gradu Otočec od leta 1928 do leta 1938: "Služiti sem začela pri grofici. Bila je zelo stroga in natančna. Vedno je imela pri sebi veliko skrinjico, v kateri so bili ključi grajskega poslopja. Ker grofica ni imela otrok, je za njo prišel njen nečak Villavicencio - Margheri.

Grof je bil izredno velik sladokusec. Imela sem nemško kuharsko knjigo, po kateri sem pripravljala jedi. Pekla sem narastke in torte, klobase pa sem morala sladkati. Delali smo tudi veliko marmelade in kompotov. Delavci so dobivali kmečko hrano, fižol in krompir. Meso so dobivali vsakih štirinajst dni, vsako nedeljo pa nekaj potice.

V tistem času v gradu ni bilo elektrike. Svetila je le petrolejka. Večinoma sem kuhala in likala z likalnikom na žerjavico. Večje kose blaga in rjuhe smo skupaj z dvema pomočnicama valjale z "mungemi". Delala sem po ves dan. Tu smo kuhale tri kuharice, ena za delavce in dve za grajsko družino. Izmenoma smo si lahko privoščile nekaj počitka ali pa odšle za kratek čas domov".

Grof je imel zelo dobre odnose s sosednjimi graščaki, na obisk pa so večkrat prišli tudi škofje iz Ljubljane".



Lokacija na zemljevidu

Fotogalerija

  • Image-(71)
  • grad_otocec10
  • grad_otocec3
  • grad_otocec4
  • grad_otocec5
  • grad_otocec6
  • grad_otocec7
  • grad_otocec8
  • grad_otocec9